Čeprav verjetno že vsi veste kdo je zmagovalec BB, se mi zdi prav, da tudi tukaj objavimo to novico.

Uspelo je Andreju, poleg Miha je v hiši preživel celih 82 dni. Zagotovo kar veliko število dni, še bolj velika pa je končna nagrada. Vsekakor se mu je splača potrpeti in (odigrati svojo vlogo) in si prislužiti sladko denarno nagrado.
Zaradi spleta takšnih in drugačnih okoliščin mi je uspelo pogledati zadnjo oddajo BB in s tem videti pevski nastop dveh tekmovalec: Janeza in Nine. Uspelo mi je slišati komentarje, takšne in drugačne, in slišati Ninin smeh. Ter seveda zavlačevanje končnega izzida glasovanja. Andrej je bil presrečen, celo zajokal je.

Torej, tisti ki ste stavili na Andreja, ste zmagali.

Včasih se je pred prijavo na resničnostni šov dobro vprašati, ali smo pripravljeni na to, kar nam lahko prinese.

Tako, odšel je prvi kandidat, ki se je še z zadnjimi močmi boril za zmago. ( Tukaj se mi zastavlja vprašanje, če so se sploh kaj morali boriti? Ampak dobro, zame bi bila že tako ali tako sama udeležba takega šova velika muka. )

Z vsemi ostalimi stanovalci se je Stane dobro razumel, z nekaterimi zelo dobro, z drugimi sicer malo manj. Bil je velik Tinini zaveznik, kasneje tudi Tjašin. Ali sta ga dekleti znali vrteti okoli prsta, pa presodite sami.

Zagotovo je v hiši preživel lepih 82 dni, ki mu bodo v spominu ostali vse življenje. Res ni veliki zmagovalec, je pa eden izmed velikih finalistov in del prve slovenske generacije Big Brother!

Vir: www.24ur.com

Že jutri bo odšel še en tekmovalec. Upate staviti, kdo bo naslednji?

Andrej

Miha

Stane

ali Marina?

Tako, pa bomo baje dočakali še en resničnostni šov. Kmetija? Ni kaj, sliši se zanimivo. Pop TV se je odločil poslati prebivalce Slovenije v naravo, da bi okusili pravo kmečko življenju. Kot so zapisali v zadnji številki Vikenda ( tedenska priloga Dela in slovenskih novic, številka 756, stran gre za ličenčni format oddaje ( The Farm), v katerem bo šest žensk in žensk moških raziskovalo kmečko življenje. Kot so jim sporočili iz POP TV naj bi v neokrnjeni naravi samvala kmetija, ki bo spet zaživela, ko se bo vanjo naselilo 12 izbrancev. Le ti pa bodo morali v njej preživeti 10 tednov, seveda brez kakršnekoli pomoči zunanjega sveta.

Bliža se nam mesec junij, z njim pa naj bi se začelo tudi zbiranje kandidatov za ta šov.

Če koga zanima še kaj več, si lahko ogledala še uradno stran šova : http://www.five.tv/programmes/thefarm/

Ste pripravljeni na nov izziv? Boste obuli škornje in se odpravili v hlev? Sedli na traktor in sami pridelali hrano?

Ali so po vašem mnenju resničnostni šovi odraz resničnosti ali so zgolj zaigrani?

V naši anketi je sodelovalo 36 ljudi. Kot lahko vidimo se največ ljudi strinja s tem, da resničnostni šovi sploh niso odraz prave resničnosti, razen izjemnih trenutkov, ko tekomvalci pokažejo svoj pravi obraz. Zanimivo je to, da je eden anketiranec trdno prepričan, da je vse zaigrano, medtem ko drugi meni, da so resničnostni šovi odraz resničnosti. 11% obiskovalcev, ki so odgovarjali na našo anketo, tovrstnih šovov sploh ne spremlja.

Vsem, ki ste odgovarjali pri anketi, se vam zahvaljujemo za sodelovanje in upamo, da boste še naprej spremljali naš blog.

• Za Sanjskega moškega se je prijavilo 87, za Sanjsko žensko1 240, za Bar1 425, za Sanjsko žensko2 skoraj 500 kandidatov. Za Bar2 je bilo 1370 in za Big Brother (BB) že 1720 prijavljenih.
• BB je mogoče 24 ur na dan spremljati prek televizije, spleta in na mobilnem portalu Planet. Od začetka BB (17. marec) do 18. aprila je bilo za 24-urni vpogled v dogajanje na spletni strani 24ur.com prodanih več kot 19.100 dostopov (tridnevni: 1, 99 €; neomejeni: 10 €). Za Bar1 je bilo prodanih 17.400 in za Bar2 kar 28.400 dostopov.
• V zadnji oddaji Bar2 je bilo prejeto doslej rekordno število glasov. Zmagovalec (Emil) je prejel 136.833 glasov, drugi (Gregor) pa 132.744 glasov. Oddanih glasov v vseh oddajah skupaj je bilo več kot na referendumu o zakonu o RTVS (septembra 2005), ko je glasovalo 504. 851 ljudi. V oddaji 7. aprila BB je bilo za izselitev nominiranih prejetih kar 29. 220 glasov (cena oddanega glasu je 0,84 €).
• Pro Plus ima »na čakanju« še resničnostni šov Zamenjajmo ženi. Prijave družin zbirajo še naprej in na podlagi tega se bodo odločili o uvrstitvi šova v programsko shemo.
• Vsi dosedanji resničnosti šovi so (bili) podprti s prodajo aktualnih artiklov – majic, etuijev, ozadij, melodij za mobilnike … Zanimanje zanje in prodaja se povečujeta.
• BB poteka že po več kot 70 državah po svetu in Slovenija je ena od zadnjih v Evropi, ki ga je ponudila na ogled občinstvu.
• Kot kažejo statistike, se je v resničnostni šov Fear Factor (sestavljen iz treh etap: dveh adrenalinskih in ene izredno neprijetne, npr. ležanje s pajki, kačami …) precej teže kvalificirati, kakor se je vpisati na Harvard.

• V svetu je v vzponu trend resničnostnih šovov, ki temeljijo na stiliziranju življenja – vse gre v smeri preobrazbe (videza, življenjskega sloga, hiše itd.).

Viri: Pro Plus, prof. Maruša Pušnik, splet

Mene osebno najbolj šokirata dva podatka, in sicer:

1. podatek, da bilo več glasov prejetih v zadnji oddaji Bar2, ko so gledalci »odločali« kdo bo zmagovalec, kot pa na referendumu septembra 2005. Več ljudi je raje plačalo, da so lahko glasovali in »odločali« o zmagi, kot pa da bi se brezplačno udeležili referenduma. Število glasov za Bar2 bi bila vsekakor manjše, če bi lahko vsaka osebe oddala glas le enkrat, tako kot velja za referendum, ampak vseeno je podatek meni osebno dokaj grozljiv. Ljudje kot kaže raje plačajo, da glasujejo o neki zmagi tretje osebe, katero sploh osebno ne poznajo (dobijo le varljiv občutek, da osebo poznajo s tem ko neprestano gledajo resničnostni šov) kot pa da se udeležijo referenduma in odločajo o družbeno dejansko pomembni stvari. O stvari, ki se bo dejansko dotikala njegovega življenja in ko njegov glas res velja neko vlogo. Namreč pri glasovanju pri resničnostnih šovih in posledično »odločanje« o zmagi je zame še vedno dokaj vprašljivo. Ali ima res gledalec s svojim glasom tolikšno moč, da lahko izloči iz igre tekmovalca? Škarje in platno imajo namreč v rokah producenti oddaje in dvomim, da bi producenti odstranili nekega tekmovalca, ki jim s svojim obnašanjem privabi gledalce. Seveda nekaj moči imajo tudi gledalci, vendar pa osebno dvomim, da je nek tekmovalec izločen le zaradi telefonskega glasovanja gledalcev.

2. podatek, da se je težje kvalificirati v resničnostni šov Fear Factor kot pa na elitno šolo kot je Harvard.

Ustvarjalci slovenskega BB gledalcem pokažejo samo najbolj zanimive dogodke oziroma dogodke, ki pri gledalcih vzbudijo največ zgražanja. V tednu, ko je bil na obisku Bruce, pa bi na to “pravilo” lahko vsaj za trenutek pozabili. Predvajali bi lahko posnetke, v katerih bi slovenskim in filipinskim gledalcem dokazali, da Bruce v Sloveniji ravno tako uživa, kot Tina na Filipinih. A temu ni bilo tako.

Resničnostni šov Big Brother (BB) je dobil ime po liku Velikega brata iz Orwellovega znanstveno fantastičnega romana 1984, diktatorja, ki je skupaj z Ožjo Partijo vladal in nadzoroval ljudstvo. Vendar pa ste se mogoče kdaj vprašali zakaj tak naslov »očetu« vseh resničnostnih šovov?

Orwellov roman 1984 je klasika napisana pred leti, a je dejansko brezčasna. Roman prikazuje družbo, ki je nenehno pod nadzorom Velika brata. On ima nadzor nad vsem in vsemi. Celotno mesto in njegova okolica sta zasuta s telekrani, kjer jih je pa nemogoče postaviti, jih nadomestijo z mikrofoni. Telekrane ni mogoče ugasniti, zato so vsepovsod oči, ki vedno vsakega zasledujejo. Prav tako pa so tekmovalci v BB izpostavljeni nenehnemu snemanju kamer. Le-te pokrivajo vsak kotiček hiše in tudi najbolj intimni prostori, kot je kopalnica, so polni kamer. Ves čas pa morajo nositi tudi mikrofone, tako da gledalcu in producentom oddaje res nič ne uide. Gledalci se tako znajdejo v vlogi Velikega brat. Edina razlika med nadzorom v Orwellovem svetu in nadzorom v BB je v tem, da telekrani ne predvajajo glasbe, poročil … in s tem ne posiljujejo tekmovalce z lažnimi (neumnimi) informacijami. Medtem ko je ljudstvo Oceanije posiljeno z lažnimi informacijami, neumnimi besedili popevk, političnimi govori, tekmovalci občasno slišijo le glas Big Brotherja. Le-ta jim daje navodila za tedenske in dnevne naloge.

Tedenske in dnevne naloge pa so druga skupna točka resničnostnega šova BB z romanom 1984. Prebivalci Oceanije prostega časa nimajo, saj ko niso v službi, se morajo udeleževati telovadbe, dvominutnega sovraštva, raznih parad, krožkov in delavnic, s čimer jih vodstvo odvrne od razmišljanja. Enako pa morajo tekmovalci izpolnjevati razne naloge. S tem jih »Big Brother« (režiserji oddaje) zaposli, a še vseeno jim ostane več kot dovolj prostega časa, da lahko delajo neumnosti in zabavajo gledalce s svojimi ponavadi »pametnimi« izjavami. Prosti časa ali bolje rečeno čas, ko se dogajajo prepiri, ko so na sporedu pogovori o nepomembnih stvareh … jim je namerno dovoljen, saj s tem privlačijo gledalce. Odkrito povedano, koga bi pa zanimalo le kako bodo izvršili (če jo sploh bodo) dnevno/tedensko nalogo?

Na podlagi njihove uspešnosti pri tedenski nalogi pa je odvisna njihova zaloga prehrane in ostalih (nujno) potrebnih potrebščin, kot so cigarete, alkohol, WC papir … Prehrane jim torej vedno primanjkuje, čeprav jo je v zunanjem svetu v izobilju. Enako je tudi prebivalci Oceanije nimajo v izobilju, čeprav so statistike podane iz Ministrstva obilja prikazovale nasprotno. V romanu 1984 imena ministrstev predstavljajo nasprotja in tako namesto, da bi Ministrstvo obilja preskrbovalo ljudi s hrano in drugimi življenjsko potrebnimi potrebščinami, prevladuje v družbi revščina, lakota, pomanjkanje osnovnih potrebščin (kot so na primer tudi obleke) in nečistoča. Tako kot prebivalci Oceanije tudi stanovalci v BB hiši živijo v minimalizmu. Omejeno imajo prehrano, količino tople vode …

Seveda pa ne smemo pozabiti, da je resničnostni šov BB v resnici tekmovanje za zmago. Prebivalci v hiši tvorijo nekakšno družino, hkrati pa predstavljajo drug drugemu tekmeca in iz dneva v dan, iz tedna v teden tekmovalnost narašča. Vedno bolj sta prisotni hinavščina in rivalstvo, zato tekmovalci vedno težje lahko zaupajo drug drugemu. Zaupanje počasi izginja v pozabo. Zaupanje pa je bila tujka tudi družinam v Oceaniji. Zaupanja v družini namreč ni bilo, mož ni mogel zaupati ženi, še najmanj pa svojim otrokom. To je bila zvijača, zaradi katere je bil vsakdo dan in noč obdan z obveščevalci, ki so ga intimno poznali. Ožja Partija je uporabila res vse možne metode, da je dosegla, da je posameznik ljubil in bil zvest le Velikemu bratu. Niso želeli, da porabljajo energijo za svoje užitke, želeli so da jo v celoti vložijo le za državne namene in da se zanimajo le za Velikega brata.

V hiši BB pa že od vsega začetka veljajo pravila gospodarja, ki nima obraza, a vseeno vse vidi in sliši. Tako je tudi eno izmed pravil pravilo izselitve. Vsak teden se mora izseliti en tekmovalec. Izbere ga občinstva izmed vseh tekmovalcev, ki so bili nominirani za odhod tisti teden iz strani vseh stanovalcev BB hiše. Takoj mora zapustiti BB hišo in s tem je izločen iz igre za zmago. Zapustiti mora svet v katerem vlada Veliki brat. Enako usodo doživi prebivalec Oceanije, ki je prekršil pravila Velikega brata. Dovolj je že, da neki osebi pove prepovedane besede »Ljubim te«, kaj šele, da bi mislil s svojo glavo in delal proti Velikemu bratu. Take osebe odstranijo, izbrišejo vse dokaze o njihovem obstoju in s tem dobesedno zapustijo svet v katerem vlada Veliki brat, saj nihče ne ve kaj se zgodi z njimi in kam jih pošljejo.

Grobo gledano vsekakor obstaja kar nekaj podobnosti resničnostnega šova BB z romanom 1984, a bolj ko se spuščamo v analiziranje le-teh bolj ugotovimo, da so producenti pri oblikovanju te oddaje res le izvirali iz te knjige. Bila jim je navdih, vir iz katerega so črpali ideje za pravila. Vsako idejo so premišljeno razvili oz. preoblikovali tako, da bi naredili oddajo čimbolj zanimivo in s tem privabili čim več gledalcev. Tako so jim namerno pustili veliko prostega časa, saj so vedeli, da se bodo v hiši polni neznancev (premišljeno izbranih) zaradi brezdelja prepir nenehno vrstili in s tem privabili občinstvo. Na drugi strani pa so iz istega razloga določene ideje pustili nespremenjene.

Na žalost pa lahko vlečemo vzporednice romana 1984 tudi z delovanjem medijev v sodobnem, domnevno demokratičnem političnem sistemu in delovanjem Ministrstva za resnico. Namreč mediji na nek način, tako kot je Winston Smith kot uslužbenec na ministrstvu, prilagajajo javno zaznavo potrebam vladajoče elite. Z določenimi posegi, kot so na primer prednostno tematiziranje, cenzura, katere sicer danes uradno ni in vsiljevanje določenega prepričanja/vidika, mediji lahko preoblikujejo resnico in tako ustvarijo namišljeno življenjsko okolje. Imajo moč, in ne le v politični sferi, in nadzor nad tem, kako ljudje zaznavamo.

Torej ali je današnji svet podoben svetu, ki ga opisuje Orwell, le v resničnostnih šovih ali tudi že v realnem svetu?

Po mojem mnenju resničnostni šovi širijo kulturo, ki promovira medijsko prepoznavnost kot eno najbolj cenjenih družbenih vlog. Postati zvezda oziroma medijsko prepoznaven je postal kulturni imperativ sodobne družbe in širiti se je začela ideologija, ki nas uči, da si s tem posameznik potrdi svojo identiteto. Takšna miselnost v posamezniku krepi željo in verjetje, da bo s prijavo v resničnostne šove nadomestil tisto, kar mu manjka pri svoji identiteti. Po koncu šova pa le nekateri tekmovalci uspejo. Osebni primanjkljaj se lahko le še poveča, saj razblini iluzija (samo)pomembnosti, ki se je morda pojavljala med samim šovom. Ravno zaradi tega je gradnja identitete na zunanjih indicih – (domnevna) prepoznavnost, dosežen imidž, privlačna zunanjost … – katero vsekakor promovira resničnostni šov, dvorezni meč – ko tega potrjevanja od zunaj ni več, se občutki negotovosti in tesnobe lahko še okrepijo. Zato bi se mogoče morali mediji malo bolj osredotočiti na nekatere latentne lastnosti in posledice resničnostnih šovov, namesto da nenehno razpravljajo le o tem, kaj se spodobi in kaj ne ter koliko golote in seksa se lahko prikaže.